Naravovarstvena sečnja nad Gojačami

Skupina proj. aktivnosti: Novice

Ena od tarčnih vrst projekta VIPava je hribski škrjanec Lullula arborea. Njegovo rodovno ime, Lullula, izhaja iz petja samca, ko ta v zraku ali s kakšne vzvišene točke (drevo, žica) neutrudno ponavlja svojo kitico »lu-lu-lu-lu-lu«, včasih tudi pol ure skupaj. Vrstni pridevek arborea pa kaže na povezanost hribskega škrjanca z drevjem, saj latinska beseda »arbor« pomeni drevo. Zakaj torej nad Gojačami za to vrsto izvajamo sečnjo lesne vegetacije, če pa potrebuje drevesa? Odgovor je v pravi količini drevja in grmovja. Hribski škrjanec se namreč prehranjuje na odprtih površinah, kot so travniki, kolovozi, medvrstni prostori v vinogradih, robovi cest, njive z nizkimi poljščinami.

Zanj je zelo pomemben velik delež golih tal, kjer najlažje zapazi plen, ki ga večinoma sestavljajo različni nevretenčarji in njihove ličinke. Drevje in grmovje potrebuje za označevanje svojega teritorija s petjem, kot razgledišče pred predajo hrane mladičem ter kot skrivališče, kamor se zateče v primeru nevarnosti. Površina nad Gojačami, kjer se je januarja 2019 pričela sečnja za hribskega škrjanca, je sicer uradno še opredeljena kot kmetijsko zemljišče, vendar pa se je tekom zadnjih nekaj desetletij močno zarasla z lesno vegetacijo. Da s sečnjo ne bi storili kakšne škode, smo na parceli v letu 2018 opravili temeljite popise hribskega škrjanca in ostalih vrst ptic. Odkrili smo le en par hribskega škrjanca, in sicer na najbolj odprtem predelu parcele, ki je bil le skopo porasel z grmovjem in drevjem. Dodatno smo opravili še ekološko raziskavo rabe habitata hribskega škrjanca na nekaterih bližnjih površinah na južnih obronkih Trnovskega gozda. Naš cilj je bil namreč pridobiti podatke o optimalnem habitatu vrste, da bi ga lahko na parceli nad Gojačami čim bolje poustvarili. Zbrali smo 102 opazovanji hribskih škrjancev in istočasno opredelili tudi habitate, v katerih so se osebki zadrževali. Statistična analiza je pokazala, da prednostno uporabljajo določene habitate. Nadpovprečno velikokrat smo jih zabeležili na zmerno poraščenih pašnikih (10-50 % pokritost z lesno vegetacijo) in pašnikih brez zaraščanja (do 10 % lesne vegetacije). Gozdu so se izogibali. Na močno zaraščenih pašnikih (50-80 % in >80 % lesne vegetacije) smo jih zabeležili manjkrat, kot bi pričakovali glede na površino tega habitata. Hribskim škrjancem torej najbolj ustrezajo odprti pašniki v zgodnjih fazah zaraščanja s posameznimi skupinami grmov ali dreves. Pri sečnji zatorej ne bomo odstranili vsega drevja in grmovja, pač pa bomo puščali posamezna drevesa in otoke grmovja. Oboje bo služilo tako hribskemu škrjancu kot tudi pašni živini (senca), ki bo dolgoročno zagotavljala, da se pašnik ne bo prekomerno zarasel.

Del lesa bo puščen za ličinke rogača (Foto: Željko Šalamun)	Pri odstranjevanju si pomagamo z bagrom (Foto: Željko Šalamun)	Primer zaraščenega pašnika (Foto: Željko Šalamun)